Odbor državnega zbora za izobraževanje, znanost in mladino je pripravil javno predstavitev mnenj o izobraževanju za digitalno državljanstvo.
Stališča konzorcija projekta DIGI.DR sta predstavila Jakob Saje z ljubljanske pedagoške fakultete in dr. Sonja Merljak Zdovc, Časorisova odgovorna urednica. Razpravljavci so se večinoma strinjali, da na tem področju potrebujemo izobraževanje, ki bo vključilo vse generacije. Ob tehnoloških vidikih pa je treba poskrbeti še za ozaveščanje o vplivu tehnologije ter njenih dobrih in slabih plateh.
Saje je uvodoma predstavil naš projekt Krepitev digitalnega državljanstva v slovenskih vzgojno-izobraževalnih zavodih (DIGI.DR), ki je namenjen krepitvi dobrih praks uporabe vsebin in pristopov digitalnega državljanstva v vzgojno-izobraževalnih zavodih.
Njegov končni cilj je vzpostaviti trajnosten model, ki bo vse deležnike opremil z znanji in veščinami, potrebnimi za uspešno delovanje in odgovorno participacijo v digitalni družbi.
Kako digitalna tehnologija spreminja državljanstvo
V kratkem obdobju je v svetu prišlo do izjemnih premikov v razširjenosti digitalnih tehnologij in platform, čemur se je v zadnjem času pridružila umetna inteligenca.
Pomemben je premislek, kako naj se s temi spremembami sooči šolski sistem, je poudaril Jakob Saje.
Jakob Saje. Foto: Sonja Merljak Zdovc
Digitalna tehnologija ni le tehnična novost, ki se digitalizirani družbi doda državljanstvu, temveč odpira vprašanje, kako družbene spremembe v obdobju digitalizacije spreminjajo status državljanstva in kako vplivajo na pripravljenost mladih, da prevzamejo to družbeno vlogo.
Razlog za to je, da nove tehnologije niso nevtralne, ko gre za državljanstvo in delovanje sodobnih družb.
To je zlasti pomembno v delu državljanske vzgoje, ko gre za motiviranje mladih za državljanski angažma: življenje na spletu jih bodisi od tega odvrača bodisi pri tem spodbuja.
Iz tega sledi, da »digitalnost« in »državljanstvo« v novem konceptu »digitalnega državljanstva« zahtevata razmislek o njuni medsebojni interakciji, možnih napetostih med njima in potencialnih sinergijah, čemur se posvečamo v projektu.
Rešitve za vse: otroke, starše, strokovne delavce
Vzgoja in specifično državljanska vzgoja v šolski sistem prinašata izzive, ki se pričnejo z vstopom v vrtec in nadaljujejo v šolski vertikali ter so nenehna naloga strokovnih delavcev, ki je ni mogoče reducirati na določen predmet ali časovno obdobje. Vrtec in šola jih morata podpirati v povezavi z izzivi digitalnega sveta in – zaradi družbenih sprememb – povsem na novo postaviti področje sodelovanja s starši.
Jakob Saje
Cilj razvoja digitalne izobraženosti predvideva organiziranje delavnic, seminarjev in predavanj z vključevanjem strokovnjakov s področja digitalne zasvojenosti in kibernetske varnosti, namenjenih vsem: učencem, študentom, učiteljem, vzgojiteljem in staršem.
Predvideva vzpostavljanje podpornih skupin in svetovalnih storitev za učence, ki se spoprijemajo z izzivi digitalne odvisnosti, spletnega nasilja, kibernetske varnosti in etične rabe tehnologij.
Spremembe zahtevajo znanje in skupne vrednote
Vzgoja in izobraževanje za digitalno državljanstvo je nujni del splošne vzgoje in izobraževanja in del vseživljenjskega učenja.
Demokratično državljanstvo, uveljavljanje pravic in izpolnjevanje dolžnosti, kritično mišljenje, aktivna državljanska drža in politično delovanje zahtevajo pridobitev ustreznega znanja, privzetje skupnih vrednot in družbenih norm, ki jih zahtevajo spremembe v digitalizirani družbi.
Kako digitalno državljanstvo vpeljati v vrtce in šole?
Način, na katerega je polje usposabljanja za digitalno državljanstvo mogoče vključiti v redno delo vrtcev in šol, je podpora njihovemu vzgojnemu delovanju s prenovo konceptov vzgojnih načrtov ter konceptualnih in vsebinskih dopolnitev, ki vključujejo različne elemente digitalnega državljanstva.
Tako projekt vključuje pripravo preventivnih programov za ozaveščeno in omejeno rabo otrok in mladine z vsebinami digitalnega sveta, preprečevanje spletnega medvrstniškega nasilja, izobraževanje za kibernetsko varnost ter preventivne programe za starše in strokovne delavce.
Da bi v slovenskem šolskemu sistemu na področju digitalnega državljanstva zagotovili vsesplošen in kontinuiran dostop na področju izobraževanja staršev, v delo vrtcev in šol dodajamo konceptualizacijo vzgojnih načrtov in konkretne vsebine, smernice in pristope, ki bodo neposredno uporabni za strokovne delavce v vrtcih in šolah.
Jakob Saje
Pripravljeni so za kontinuirano rabo, denimo na roditeljskih sestankih s starši in drugih dogodkih, ki se jih udeleži velika večina staršev.
Ti materiali po vertikali sledijo razvojnemu procesu otroka in učenca ter temeljijo tako na splošnih znanstvenih spoznanjih na tem področju kot tudi na ugotovitvah o vedenju otrok in staršev na področju digitalnega v Sloveniji, je še dodal.
Otroke moramo usmerjati v poplavi informacij
Otroci so pogosto prepuščeni sami sebi, učitelji pa marsikdaj ne vedo, kako naj jim pomagajo, je izkušnje z medijsko pismenostjo v šolah predstavila dr. Sonja Merljak Zdovc.
Sonja Merljak Zdovc. Foto: Jakob Saje
Otroci informacije dobivajo predvsem na družbenih omrežjih, kjer jim algoritmi predstavljajo zabavne vsebine, pogoste pa tudi takšne, ki manipulirajo z resnico.
Če jim nihče ne pokaže razlike med oglasom, mnenjem in dejstvom – potem te ne znajo prepoznati in pogosto verjamejo napačnim ali zavajajočim vsebinam, je poudarila.
V šolah pravijo, da medijsko pismenost do neke mere že vključujejo v pouk, vendar to ni sistematično znanje; to so drobci, in drobci niso dovolj.
V Časorisu in drugih organizacijah izhajajo iz stališča, da je medijska in informacijska pismenost nadpomenka, ki vključuje druge pismenosti: digitalno, novičarsko, znanstveno, celo čustveno.
Zakaj potrebujemo medijsko pismenost?
Medijsko pismena oseba bo pozorna na pomembnost natančnega izražanja v svojem sporočanju: metanje medijev in družbenih medijev v isti koš namreč pri mnogih manj ozaveščenih posameznikih povzroča nerazumevanje in s tem številne zaplete.
Če nekaj vidimo na družbenih omrežjih ali spletu, še ni nujno, da smo videli verodostojno objavo, za katero kredibilni mediji potrebujejo čas in denar. Zato potrebujemo znanja prepoznavanja verodostojnih vsebin in sposobnost kritičnega razmišljanja.
Medijska pismenost zato ni še ena dodatna vsebina, ki naj bi jo učitelji nekam stisnili. Je osnovna državljanska kompetenca za življenje v 21. stoletju. Če danes ne vlagamo v medijsko pismenost, bomo jutri vlagali v sanacijo posledic dezinformacij – od nezaupanja v institucije do porasta teorij zarot. Gre za sposobnost razumevanja sveta. Za sposobnost ločevanja resnice od manipulacije, dejstev od mnenj. Za gradnjo zaupanja v demokratične institucije. Za razumevanje, kako deluje družba, kdo ima vpliv, in zakaj je verodostojna informacija tako dragocena.
dr. Sonja Merljak Zdovc
Presoja, komu zaupati, je ključna za prihodnost
In še nekaj je treba dodati: medijska pismenost ni samo obramba pred lažnimi novicami. Je tudi orodje za ustvarjanje bolj vključujoče in strpne družbe.
V Sloveniji imamo znanje, dobre prakse, odlične projekte – a nimamo sistemske podpore. Dokler bo vse odvisno od posameznih učiteljev in entuziastov, bodo rezultati vedno delni. Dokler bo medijska pismenost nekje vmes, ne bo nikoli zares prisotna v šoli.
Zato moramo prepoznati pomen medijske pismenosti kot temelja sodobnega izobraževanja in kot enega ključnih odgovorov na izzive, s katerimi se bodo soočali naši otroci. Omogočiti moramo šolam, da dobijo podporo – z vsebinami, orodji, usposabljanji in prostori za pogovor, je naštela.
Kajti otrok, ki razume, kako nastane novica, bo odrasel v državljana, ki zna presoditi, komu lahko verjame. In to je osnova za našo prihodnost.
